Žare, ali še šteješ nagrade? Katera je tvoja najljubša?

Ne, ne štejem jih več. Med večjimi nagradami mi je najljubša še vedno prva, Cresta, ki sem jo dobil za koledar. Ne samo zato, ker je bila prva, ampak predvsem zato, ker so bili takrat v žiriji samo velikani tega področja, kot sta na primer Oliviero Toscani in David Carson. 

Ali obstaja kakšna nagrada, ki je še nisi dobil, pa si jo želiš?

Canskega leva še nimam. V Cannesu sem sicer že dobil nagrado, vendar ne njihovega leva. Branil se ga gotovo ne bi (smeh).

Pri taki beri nagrad in častitljivem nazivu »oblikovalec desetletja« zlahka pridemo do sklepa, da ti gre vedno vse po maslu in da nikoli ne dvomiš vase. Je to res? 

Malo več dvomov je bilo na začetku. Po osnovni izobrazbi sem industrijski oblikovalec in po koncu študija sem se želel ukvarjati s tem. Še v Jugoslaviji sem prijavil 17 patentov s tega področja, pa za nobenega nisem našel sogovornika ali nekoga, ki bi to pomagal spraviti v življenje. Takrat je bilo precej dvomov in slabe volje. Potem sem na srečo našel grafično oblikovanje, kjer mi je zelo pomagal občutek za tretjo dimenzijo, ki sem ga razvil prav z delom v industrijskem oblikovanju, ko se je zdelo, da nisem »na pravi poti«. Ta občutek mi je potem prišel zelo prav pri oblikovanju embalaž, steklenic, škatel, zloženk. 

Nam zaupaš svojo delovno rutino? Kako se lotevaš projektov?

Oblikovanje je miselni proces. Preden se dotaknem papirja, naredim vse v glavi. Najpomembnejši mi je brief naročnika s ciljnimi skupinami in vsemi drugimi vhodnimi podatki, ki jih moram imeti, da sploh začnem delati. Potem začnem razmišljati, kaj bo tista točka razlike, kakšen bo odgovor. Šele ko ga imam, začnem razmišljati o formatih, barvah, fontih. Tu je pa zgodba povsem enostavna: čim manj vsega. Čim manj različnih vrst črk, barv, formatov. 

Kako pa poteka ta miselni proces? Kako prideš do ideje? 

Res je sila različno, tukaj ni nekega vzorca. Več kot enkrat se je že zgodilo, da sem bil pri naročniku, ki mi je predal brief, in sem pravo idejo dobil, še preden sem se vrnil na Futuro.
So pa tudi projekti, ko se klopčič zamota in ne gre naprej. Potem začnem pregledovati različno literaturo, dobre primere in vse, za kar upam, da me bo prestavilo z mrtve točke. Včasih se mi kaka lastna ideja zdi tako enostavna, da sem prepričan, da je bila že zdavnaj in večkrat uporabljena. Pa se potem izkaže, da ni bila, in grem seveda delat v to smer. Vsaka ideja pa mora seveda prestati »sindrom drugega dne«.

Sindrom drugega dne?

Ko dobim idejo, naredim skico in nastavke, kako bo živela. Drugi dan se vrnem k njej, in če se mi zdi še vedno dobra, vem, da sem na pravi poti, in jo razvijam naprej. Lahko pa se seveda zgodi, da še sam ne morem verjeti, da sem se spomnil nečesa tako slabega. Takrat gre seveda vse skupaj v smeti. 

V oglaševanju in oblikovanju si že 30 let. Kaj se je spremenilo v tem času?

Spremenila so se orodja, delo in cilji pa manj. Največja sprememba se je seveda zgodila na področju tehnologije. Imamo več različnih orodij, papirjev, tiskati se da bolje.
Cilji pa ostajajo vseskozi enaki: biti čim ustvarjalnejši in narediti čim bolj zapomnljiv projekt. Že vseh 30 let verjamem in bom še naprej, da brez koncepta ni projekta. Vse se začne s čim jasnejšim sporočilom, preostalo samo sledi. Vesel sem, da imam kar nekaj projektov, ki sem jih naredil pred 15, 20 leti, pa so še danes sodobni. 

Kako so se spremenile estetske in oblikovalske smernice? 

V trende in smernice se skušam čim manj ujeti. Stalno se nekaj spreminja. Tipografije se na primer stalno nekaj muči, najprej se jih širi, potem oži, zdaj se piše na roke. V kulinariki mora biti zdaj vse na deskah ali črni podlagi. Trende je dobro poznati, ne pa jim slepo slediti. Če ne znaš drugega kot slediti trendom, ne boš nikoli pustil nobenega pečata. 

Kako so se spremenili naročniki?

Postajajo manj ambiciozni in bolj prestrašeni. Včasih smo se v oglasih lahko norčevali iz policistov, cerkve in še česa, pa smo bili v primerjavi s kakšnimi Angleži in njihovim humorjem še vseeno zelo mili. Danes noben naročnik ne bi potrdil česa takega. Postali smo zelo konvencionalni, bojimo se iti izven okvirov, kar se kaže na vseh področjih družbenega življenja.  
Moti me, da se zdaj poudarjata samo popust in cena. Vse manj pa presežek v kakovosti, storitvi, ponudbi, ideji. 

Verjetno vseeno obstajajo izjeme?

Večina nagrad, ki jih je Slovenija dobila za oblikovanje, so bile za mala podjetja, ki si upajo več. V oblikovalsko razvitejših državah, kot so skandinavske in recimo Anglija, so oblikovalski liderji prav velika podjetja, kot so Danske Bank, Danske železnice, Lego, Carlsberg, Georg Jensen, Bang & Olufsen, Vitra, Hay in podobni. Pri nas pa se zdi, da velika podjetja nekako nimajo ambicij. Lahko se le z nostalgijo spominjamo oblikovalskih presežkov Iskre, Mebla, Elana, Rašice, Gorenja. 

Kako pa si se v 30 letih spremenil ti?

(Smeh.) Če odmisliva fizično, bi rekel, mislim, da ne kaj dosti. Najbolj me veseli, da še vedno čutim veliko, nespremenjeno strast in ljubezen do dela, ki ga opravljam.
Sicer pa upam, da sem se predvsem poboljšal, malo več vem, precej stvari sem videl, izkusil. Saj mladost je v našem ustvarjalnem poslu super. Po drugi strani pa se zaradi izkušenj ne spotikam več ob stvari, ob katere sem se v preteklosti, in sem zato hitrejši. 

Se ti zdi, da je bilo veliko spotikanja oziroma napak v preteklosti?

Da, seveda so bile. Take in drugačne. V vsakem ustvarjalnem poslu, ne samo oblikovalskem, morajo biti napake sestavni del. Če ne tvegaš napak, nikoli ne izveš, kaj vse se da. Včasih se ti kak tisk ponesreči ali pa si zamisliš neko slikanje, ki ne uspe, kot si si predstavljal. Včasih pa prav tako prideš do vrhunskega rezultata. 
Če hodiš po stopinjah, ki jih je že nekdo prehodil, capljaš za drugimi in ne moreš narediti vtisa na potrošnika, na klienta, niti ne na žirijo, če govoriva o festivalih in nagradah. 

So te napake kdaj potrle? 

No, da ne bo izpadlo, da delam samo napake (smeh). Po naravi sem optimističen in verjamem, da je vsaka napaka šola. Daleč od tega, da bi me to spravilo v kakšno depresijo ali kaj takega.

Kaj te že 20 let veže na Futuro?

Na začetku me je celo malo vleklo, da bi šel na svoje, da bi imel svoj oblikovalski studio. Ampak na Futuri sem našel ljudi, predvsem Mareta in Vita, ki imata izredno afiniteto do oblikovanja. Nikoli nisem čutil notranjih trenj in nasprotovanj. V našem poslu je tega veliko že zunaj, zato mi veliko pomeni, da imam tu vso podporo in da lahko skupaj dobro delamo. To je voda, v kateri rad plavam in nikoli ni bilo želje, da bi to zapustil. 
Majhne projekte lahko delaš sam, mene so pa vedno zanimali tudi veliki projekti, ki jih lahko delaš le z dobro ekipo, z odličnimi sodelavci, kar imam vse na Futuri. Imam strokovnjake in podporo z vseh mogočih strani. 

Kaj svetuješ mladim oblikovalcem? 

Predvsem ne smeš misliti, da si najpametnejši. Idejo, ki si jo dobil, moraš trikrat pretehtati, ali se ne da narediti še kaj bolje in ali je res prava. Prav tu zaradi mene moji sodelavci izgubljajo živce, ker vedno čakam do zadnjega, ali lahko še kaj spremenim, predem dam stvar v izvedbo. 
Svetoval bi tudi potrpljenje in seveda trud ter trdo delo in ne preveč spremljanja trendov. Vsakdo naj najde neko svojo pot, ne iščite vzornikov in ne poslušajte preveč profesorjev.   

Ali obstaja kaka oblikovna rešitev, ki ti je tako všeč, da ti je žal, da ni tvoja? 

Ah, seveda je, takih stvari je veliko (smeh). Recimo že vse, kar je povezano z Applom, Bang & Olufsenom, Alessijem. To so znamke, ki me navdušujejo. In večni logotip »I love New York« od Miltona Glaserja. Ta je star 43 let, pa je tako dober, da nikoli ne bo zastarel. 

Kako skrbiš za ustvarjalni fitnes?

Name imajo najblagodejnejši vpliv obiski večjih mest. Čim večkrat grem, bolje je. Tam opazujem utrip mesta, ljudi, infrastrukturo. Obiskujem galerije, knjigarne, muzeje, razstave. Pred kratkim sem bil v Muzeju moderne umetnosti v Beogradu na fantastični razstavi Marije Abramović. Tako dobre razstave nisem videl že najmanj pet let, čeprav jih redno obiskujem. 
Dober oblikovalec mora biti tehnološko dovolj razgledan, da ve, kaj se sploh da narediti. Sam si to bazo podatkov – »kaj je mogoče«, polnim prav med temi obiski mest. Če dlje časa ne grem na kak tak izlet, me začne dušiti. 

Katera mesta pa najraje obiskuješ?

Kot mesto mi je najljubša Barcelona, fasciniran pa sem nad infrastrukturo Københavna, tam mi je všeč, kako vse funkcionira. Istočasno mi je sila všeč tudi Rim v vsej svoji paniki in kaosu. Pa Köln, Berlin, Dunaj, London. In seveda Milano. 

Imaš še druge strasti poleg oblikovanja?

Velika strast so prav gotovo potovanja. Potem kulinarika, avtomobili, nogomet. 

Kaj najraje bereš? 

Nazadnje sem prebral knjigo o Elonu Musku. Izredno uživam v zelo estetskih monografijah Tachen, rad berem biografije. Imel sem neko obdobje, ko sem prebral vse, kar sem dobil o generalih iz druge svetovne vojne.

Katere so tvoje najljubše počitniške destinacije?

Zelo rad imam morje. Če se da, sem tam čim več. Od morskih destinacij so mi najbolj všeč Puglia, na peti Italije, Sardinija, dalmatinski Vis, Grčija. Pravzaprav kar cel Mediteran (smeh). 

Kje pa najraje ješ? 

Zdaj sem se malo spremenil, včasih sem najraje obiskoval restavracije »top end«, zdaj bolj stremim k preprostim, enostavnim, tipičnim jedem. Blizu mi je tudi hrana Tomaža Kavčiča, Ane Roš, Janeza Bratovža. 

Najljubša glasba?

Tukaj imam pa malo starinski okus. Všeč mi je rock, The Band, Stonesi, Dylan, Clapton. Ko sem v Italiji, mi pašejo njihove canzzone.  

Najljubši filmi? 

Kakor koli obračam, so mi še vedno najbolj všeč Botri in italijanski filmi, zadnje čase pa še skandinavski. Od igralcev so še vedno največji Al Pacino, Robert De Niro, Jack Nicholson, Leonardo di Caprio. Od igralk pa Meryl Streep, rad pa pogledam tudi Evo Mendes.  

Najljubši nogometaš in nogometni klub? 

Lionel Messi in Barcelona.